V času liberalne, predstavniške demokracije kot samoumevne družbene ureditve pride prav pregled izkušenj z resničnejšo demokracijo od Evrope in ZDA do Latinske Amerike.

Demokracija kot družbena ureditev je nekaj, kar jemljemo kot samoumevno, kot nekaj, kar je nad vsakim dvomom. No, vsaj za del družbe. Kar kažejo vsakokratne volitve, bodisi domače bodisi evropske, je namreč, da je ljudi, ki ne sodelujejo pri izbiri "predstavnikov ljudstva", vedno več. A to ne pomeni, da ti ljudje zavračajo demokracijo, zavračajo le sistem s tem imenom, ki smo mu priča tu in zdaj. Hkrati, resda v malo zamaknjenem, vzporednem prostoru, namreč poteka ponovno izumljanje demokracije, kar predstavlja grožnjo obstoječemu stanju, saj nove prakse temeljijo na nečem, kar je predstavniškemu sistemu tuje - na nenehni politični participaciji.

Marina Sitrin in Dario Azzellini nas v knjigi Ne morejo nas predstavljati (ponovno izumljanje demokracije od Grčije do Occupya) popeljeta skozi izkušnje gibanj, ki ne le zavračajo obstoječo politično ureditev, temveč dejavno iščejo in uresničujejo alternativne načine organiziranja in delovanja. Delo je plod večletnega preučevanja teh gibanj, pa tudi sodelovanja v njih, in več desetin intervjujev z aktivisti iz Grčije, Španije, ZDA, Argentine in Venezuele, žrtev dolgoletnih neoliberalnih politik.

"Ne" ni le izraz protesta, ampak začetek nečesa
Knjiga ponuja dober vpogled v dinamiko gibanj in njihovo logiko ter teoretsko utemeljitev. "'Ne!' ni krik iz protesta, temveč zavračanje biti del gospodarske, politične, družbene in kulturne krize, v kateri smo se znašli. Obenem ta 'Ne!' označuje tudi začetek novih poskusov ustvariti alternative krizi," pišeta. Da bi ta gibanja razumeli, se moramo najprej seznaniti z osnovno terminologijo, ki so jo ta gibanja bodisi ustvarila bodisi jo napolnila s prakso. Avtorja tako predstavita koncepte horizontalnosti, samoupravljanja, avtonomije, ljudske moči (označita jo za "sposobnost marginaliziranih in zatiranih, da se organizirajo in koordinirajo strukture za upravljanje svojih življenj, ki bi bile vzporedne kapitalističnim oziroma državno vodenim institucijam in službam, a na tak način, da ne odsevajo logike kapitala") in skupščin, morda pa je najpomembnejši koncept protagonizma. Gre za idejo, ki se razširila v Argentini po uporu leta 2001, po kateri postane posameznik s politično participacijo sam protagonist svojega življenja in ne išče rešitev pri odtujenih politikih.

Tovrstne prakse seveda niso nastale z letom 2011, ko je svet preplavil val protestov množic, ki so prenehale podajati zahteve in namesto tega sprožale nov proces, temveč vsaj z mehiškim zapatističnim gibanjem iz leta 1994. Je pa leto 2011 pomenilo nakakšen prelom z dotedanjim načinom upiranja političnim in ekonomskim elitam, povod za njihovo pojavljanje na več koncih sveta skorajda hkrati, pa je bila kriza iz leta 2008.

Kriza ali "kriza"?
Če je svetovna gospodarska in finančna kriza resda množice po vsem svetu s t. i. posledično varčevalno politiko potisnila v veliko slabši položaj, tudi bedo, pa je hkrati razgalila dejanska svetovna družbena razmerja. V predgovoru David Harvey tako spominja, da je revija Forbes leta 2008 naštela 1.125 milijarderjev po svetu s skupnim premoženjem v vrednosti 4,4 tisoč milijard dolarjev, po štirih letih krize leta 2012 pa že 1.645 milijarderjev s premoženjem v vrednosti 6,4 tisoč milijard dolarjev. "Kriza" torej ne zadeva vseh, ampak le tiste brez moči. 99 odstotkov, tako rekoč. Harvey ob tem pravi: "Kaj lahko naredimo, če nimamo dovolj denarja, da kupimo politični vpliv ali prisotnost na televiziji? Odgovor je zbiranje na javnih mestih, kot so to leta 2011 storili nešteti ljudje, in tam ostati." Ni torej dovolj protestirati in nato oditi domov, opozarja Harvey, javni prostor je treba trajno zasesti.

To so storili na trgih Sintagma v Atenah in Puerta del Sol v Madridu, parku Zuccotti v New Yorku in v številnih drugih mestih po Evropi, ZDA in Latinski Ameriki, navsezadnje tudi v Ljubljani, ko je bila ploščad pred borzo zasedena oziroma osvobojena - kakor za koga - od oktobra 2011 do marca 2012. Skladno s temo knjige sta se avtorja odločila prepustiti prostor samim udeležencem teh gibanj. Tako vsako poglavje o posamezni državi odpreta s kratkim kontekstom, nato pa bralcu ponudita razmišljanja in refleksije intervjuvancev.

Kar povezuje vsa ta gibanja in te posameznike, je najprej zahteva po opolnomočenju in prevzemanju nadzora nad svojim življenjem, torej zahteva po neposredni, resnični demokraciji. To se sicer manifestira na različne načine, z več ali manj radikalnosti, a duh je enak tako v Atenah kot Caracasu. Če je grški boj zaznamovalo nasprotovanje vsiljenim uničujočim varčevalnim ukrepom, je španskega zavračanje strank in tudi sindikatov kot zastopnikov državljanov oziroma delavcev. Medtem ko so v Grčiji delavci prevzemali tovarne, so španski aktivisti gradili mrežo, s katero se bojujejo proti prisilnim izselitvam zaradi dolga bankam. V ZDA se medtem bije boj za izbris dolgov. Povsod je ena izmed front tista z državnimi institucijami, ki so praviloma naklonjene kapitalu. Poseben primer je Venezuela, kjer je država deklarativno in velikokrat tudi praktično na strani teh gibanj, ki pa imajo zato več težav z jasno razmejitvijo med njihovo avtonomijo in državnim poseganjem v njihovo delovanje.

Proti predstavništvu in kapitalizmu
Ob boju za demokracijo poteka še en boj, ki pa je v bistvu isti, in sicer boj proti kapitalizmu. V Grčiji tako konservativno stranko Nova demokracija, socialdemokratski PASOK in fašistično Zlato zoro kličejo kar "združena stranka trgov". Ta boj pa zahteva krepak odmerek samorefleksije. Kot izpostavlja knjiga, "lahko uničimo institucije kapitalizma ali katerega koli drugega sistema prevlade, a če se ne borimo proti našim zdajšnjim medsebojnim odnosom, ki vse to reproducirajo, se zdi, da se borimo zaman". Zgolj ustanovitev zadruge tako ni dovolj, če ta deluje po ustaljenih kapitalističnih vzorcih in je njen cilj maksimiziranje dobička, ne pa podpora skupnosti, v kateri zadruga deluje. Glavna ovira je tako razmišljanje onkraj teh odnosov.

Čigava stvar je politika?
Vsa ta gibanja pa ne bi nastala, če bi ljudje po vsem svetu čutili, da sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo nanje. "Volitve so halucinacija demokratične akcije," citirata avtorja aktivistko iz Soluna, Fani. Kot pojasnjujeta, sodobna liberalna demokracija zavrača elemente neposredne demokracije ali participacije. Navajata Josepha A. Schumpetra, ki pravi, da "demokracija pomeni le, da ima ljudstvo možnost sprejeti ali zavrniti ljudi, ki naj bi mu vladali". Ob tem Schumpeter pojasnjuje, kako deluje "demokracija": "Volivci zunaj parlamenta morajo spoštovati delitev dela med njimi in politiki, ki so jih izvolili. /.../ Razumeti morajo, da je, ko enkrat izvolijo posameznika, politična akcija njegova, ne njihova stvar."

Kar morda manjka knjigi, je daljši in bolj poglobljen teoretski uvod, vendar teoretiziranje niti ni njen namen. Avtorja z delom odpirata prostor za glasove teh gibanj, podobno kot ta gibanja z zasedbami trgov in ulic odpirajo prostor alternativnim političnim praksam. Ilustrativen je tudi konec, saj je knjiga tako rekoč (sicer smiselno) odrezana sredi pogovora z aktivistom, kar morda ponazarja, da sklepnih besed ni in da je bistven proces. Tisti, ki se je globalno začel vsaj leta 2011. Zato lahko mirno zapišemo, da je tisto leto za zdajšnjo generacijo to, kar je bilo leto 1968 za prejšnjo. Pri tem pa ne pozabimo, da je, ker gre za proces, od leta 2011 vsako leto - leto 2011.


Knjiga avtorjev Marine Sitrin, postdoktorske študentke in aktivistke gibanja Occupy Wall Street, in predavatelja na avstrijski Univerzi Johannesa Keplerja Daria Azzellinija je izšla junija letos pri založbi Verso.